Terorizem, represija, varnost, svoboščine

Terorizem, represija, varnost, svoboščine

Ideološki mehanizmi vojne “proti teorizmu” in reprodukcija kapitalizma

Eden izmed glavnih občih krajev, topoi, razpravljanja o “terorizmu” je alternativa “varnost ali svoboda”. To je alternativa vrste “denar ali življenje”: če izberete življenje, boste imeli življenje brez denarja; če se odločite za denar, boste zgubili oboje. Prav tako pri tej alternativi: če se odločite za varnost, boste imeli varnost brez svobode; če izberete svobodo, ne boste imeli ne svobode ne varnosti. Te izsiljevalske alternative so pogost ideološki mehanizem.

Za sedanje razpravljanje o terorizmu je značilno, da je skrajnje abstraktno in nabreklo moralistično, celo teološko: očitno je, da v teh razpravah ne gre za tisto, kar pokriva sicer ideološki izraz “terorizem”, temveč za nekaj drugega. Drugače tudi ne bi govorili o “terorizmu”, ki zadeva zgolj način nekega delovanja in je potemtakem le površen in abstrakten predmet razprave – pač pa bi govorili o čem drugem. Za kaj torej gre, ko govorijo in pišejo o “terorizmu”? Natančneje: ker gre očitno za ideološki govor, torej za prakso, ki vzpostavlja ali ohranja neko “družbeno vez” – kakšni so učinki tega ideološkega govora, kakšno vrsto “družbenih vezi” vzpostavlja ali obnavlja?

“Svoboda” je nekaj, kar naj bi uživala posameznica in posameznik, “varnost” pa zagotavlja država: ko govorijo o “svobodi in varnosti”, potemtakem govorijo o individuu in državi in o odnosu med njima. Ta zastavitev seveda pelje v slabo neskončnost razpravljanja o tem, da individuum ne more biti svoboden, če mu ni zagotovljena varnost, pri zagotavljanju varnosti pa država neizbežno omejuje individualno svobodo … itn. ipd. Izhajajoč iz te zastavitve lahko potem ad nauseam iščemo domnevno “ustrezno” razmerje med individualno svobodo in njenimi “varnostnimi” omejitvami, ki so v tej miselni matrici hkrati pogoji za njeno možnost… To merjenje je zanesljivo neskončno – in zagotavlja vsaj institucionalno večnost ustanov, vednosti in diskurzov, ki si neskončno nalogo junaško vzamejo za svoje opravilo in za razlog svojega obstoja.

A neskočno ponavljanje, ki ga omogoča ta ideološka matrica, ima še en učinek, in ta je veliko pomembnejši: zagotavlja reprodukcijo odnosa med državo in posameznikom v neposrednosti tega odnosa. Ta neposrednost odnosa med državo in individuom je značilnost “modernih”, to je, buržoaznih političnih ideologij in njihovega “materialnega obstoja” v modernih (buržoaznih) političnih institucijah. Klasični motiv te politične ideologije je “družbena pogodba”: “država” po tej ideologiji izhaja iz pogodbe, ki jo med sabo sklenejo individui. Ta izvirna pogodba je po definiciji brez posrednika, saj pred njo ni nikakršnega “človeškega” odnosa med individui. (Pred tem je le “naravno stanje”, se pravi, odnosi so “naravni”, “divji”, ne-družbeni.) Prav ta prva pogodba med “naravnimi” ljudmi vpelje med individue prvo posredovanje – a tako, da posreduje med individui kot individui, in da zagotavlja, da se njihova individualnost, to je, osamljenost, izoliranost, ohranja in obnavlja – da se njihovi odnosi reproducirajo v svoji “individualnosti”. “Pogodba” je prav ideološki motiv, ki “izraža” – in v dejanskosti reproducira – značilno buržoazno neposrednost odnosa med državo ali politično sfero in individuom.

“Teorije” družbene pogodbe imenitno ideološko uprizarjajo konstitucijo politične sfere kot avtonomne družbene sfere, neodvisne od drugih prav tako avtonomnih družbenih sfer (ekonomska sfera, ideološka sfera). Z vso romanesknostjo fantazijske antropologije nam prikazujejo (in reproducirajo) strukturno logiko moderne (buržoazne) politične sfere, ki jo sestavljajo med seboj ločeni abstraktni individui – “svobodni” in “enaki” prav v svoji abstraktnosti in zaradi svoje abstraktnosti. Ta sfera ni nič drugega kakor abstraktno polje odnosov med abstraktnimi individui – in edina “konkretizacija” te abstrakcije je, da so individui “svobodni” in “enaki”: saj drugače odnosi ne bi mogli biti abstraktni, individui pa ne osamljeni. Prav zato ker politična sfera ni nič drugega kakor ta odnos med individui, je odnos med vsakim posameznim individuom in institucijo “družbene pogodbe” ali političnega sožitja, to je, državo, neposreden. Odnos med individuom in državo je “bolj” neposreden kakor odnosi med posameznimi individui, saj odnose med posamezniki posreduje država – če ne drugače pa v tem, da so ti odnosi odnosi med “svobodnimi” in “enakimi”.

V ideologiji družbene pogodbe sta za tukajšnje razpravljanje najpomembnejša dva momenta. Prvega je formuliral Hobbes na začetku epohe pogodbenih političnih ideologij: po Hobbesu se z “varnostno” pogodbo med individui hkrati vzpostavi tudi odnos gospostva. Država zagotavlja varnost – a druga stran te varnostne garancije je odpoved svobodi, s katero pogodbeniki svojo svobodo prenesejo na monarha. V ideološki shemi “družbene pogodbe”, se pravi, v modelu “politične sfere” kot neposrednega odnosa med individuom in državo, je varnost (smisel pogodbe, smisel civilizirajoče asociacije med individui) vsaj v eni izmed najpomembnejših formulacij, v Hobbesovi različici, neposredno in nerazločljivo povezana z neenakostjo in z odnosom gospostva.

Pri družbenih pogodbah, ki so v nasprotju s Hobbesom poskušale hkrati z varnostjo zagotoviti tudi svobodo in enakost, pa se je pokazalo, da odnos neenakosti, odnos gospostva ne izhaja iz posebnosti Hobbesove pogodbe – pač pa da je sama družbena pogodba kot vzpostavitev avtonomne politične sfere institucionalna (ali: institucionalno-ideološka) podlaga za družbo neenakosti. Zakaj je tako, je še zlasti jasno razvidno v najradikalnejši egalitaristični različici – pri Rousseauju.

Rousseau je ob izteku obdobja kontraktualnih političnih ideologij formuliral drugi moment, ki je pomemben za naše tukajšnje razpravljanje. Pri Rousseauju družbena pogodba sicer zagotavlja enakost med pogodbeniki – a le za ceno in s pogojem, da so udružbljeni individui ločeni med seboj. Brž ko se namreč začnejo povezovati, nastanejo stranke in koristoljubne klike, ki onemogočajo formuliranje in uveljavljanje “splošne volje”, s tem pa tudi zasejejo seme neenakosti.

Rousseau je jasno in celo dramatično pokazal, da so individui lahko enaki in svobodni, samo če so drug od drugega izolirani. To pa z drugimi besedami pomeni: samo če so izolirani od svojih siceršnjih družbenih odnosov. Individui so enaki in svobodni edinole v svoji “ne-družbenosti” ali v svoji “ničti družbenosti” – se pravi, kot abstraktni individui. Kot posameznice in posamezniki, abs-trahirani od svojih siceršnjih medindividualnih, družbenih in strukturnih odnosov, odtegnjeni od svojih siceršnjih povezav in nasprotovanj. Povejmo jasno in kratko: svobodni in enaki so edinole, če so abs-trahirani od siceršnjih odnosov neenakosti in nesvobode – predvsem torej od tistih odnosov, ki so v kompleksnih družbah temeljni – od razrednih odnosov.

Izoliranost političnih ali, natančneje, pravno-političnih individuov je tako le način, kako se v samo polje političnega vpisuje specifično moderna (buržoazna) konstitucija političnega polja kot avtonomne družbene sfere. Medsebojna izoliranost, osamljenost političnih individuov je učinek, ki ga znotraj politične sfere povzroča strukturni položaj te sfere kot avtonomne sfere med drugimi avtonomnimi sferami. Osama modernih (buržoaznih) pravno-političnih individuov je naddoločeni učinek strukturne konstitucije politične sfere v njeni specifični avtonomiji. Če pa pogledamo s strukturnega gledišča, vidimo, da se avtonomna politična sfera sploh ne more konstituirati, če se ne vzpostavi kot množica individuov, abstrahiranih od svoje siceršnje družbenosti.

* * * Na tej stopnji našega preudarka lahko rečemo, da je sedanja ideologija “vojne proti terorizmu” različica tistih političnih ideologij, ki nas prepričujejo, da bi se brez države ljudje med seboj pobili; in ki hkrati dokazujejo, da morajo individui za civilizirano sožitje v državi nujno žrtvovati nekaj svoje svobode: da je torej država nujna, saj naredi konec “vojni vseh proti vsem” – da pa z njo neizbežno pridejo tudi odnosi gospostva. Ni varnosti brez omejevanja svobode – tako je teoretiziral Hobbes in tako prakticira Bush mlajši.

Lahko bi rekli tudi takole: kolikor se sedanja država utemeljuje na mitu o vojni vseh proti vsem, pač ta mit hrani z vsem, kar ji pride pod roko, in tako skrbi, da se mit obnavlja, z njim pa se ohranja in obnavlja tudi ta posebna vrsta države.

Če smo dosledni, moramo celo reči, da mit o domnevno “naravni” “vojni vseh proti vsem” po svoje izraža pogoj za možnost liberalne države: torej negativno stran njenega obstoja. Ta država (kot vsaka institucija) pa skrbi, da si zagotavlja pogoj svoje eksistence. Če bi sedanja država kar nenadoma zginila brez nadomestila, bi bržkone res prišlo do take vojne vseh proti vsem. Saj taka vojna bolj ali manj prikrito poteka celo zdaj, ko ta država obstaja. Mit sam pa seveda po svoje hujskaško pomaga, da vojna ne pojenja.

A v isti politični tradiciji je najti tudi različice, ki obljubljajo enakost in svobodo, četudi, denimo, za ceno osamljenosti individuov. Potemtakem se moramo vprašati, zakaj se ob prevladujoči “hobbesovski” propagandi, ki jo gonijo sedanji režim v ZDA, njegovi pomagači in njegove medijske agenture, niso oglasili tudi kakšni drugi glasovi, ki bi se lahko sklicevali na isto buržoazno politično tradicijo, a bi bili sposobni manj represivne naravnanosti.

Naš odgovor bo, povejmo že vnaprej, da med različico, ki obljublja svobodo in enakost, in različico, ki ugotavlja, da je cena za varnost odpoved od svobode, ni nikakršne načelne razlike: svoboda in enakost sta v okoliščinah, ki jih bomo še določili, le mehanizma gospostva znotraj istega ideološko-političnega horizonta kakor “hobbesovske” različice. In “varnost”, ki jo zagotavlja ta tip buržoazne države, je pač le varnost gospostva in garancija njegovega ohranjanja. Ker med obema krakoma buržoazne politične ideologije ni načelnih razlik, je mogoče brez ovir prehajati od manj represivnih državnih praks k bolj represivnim: to je zgolj vprašanje taktike in konkretnih okoliščin razrednega boja. Zato pa seveda v tem obzorju, v obzorju buržoazne politične ideologije, buržoaznih političnih institucij in praks ni mogoče postaviti resnične alternative represivnim praksam. To se je pokazalo tudi v sedanji “proti-teroristični” kampanji, ko celotna svetovna buržoazna politika ni zmogla niti verbalne alternative proti ekstremizmu režima ZDA.

Poglejmo, zakaj. Za kapitalistični proizvodni način je značilna taka struktura proizvodnih dejavnikov, da je delavec ločen od proizvodnih sredstev. Delavec zato ni sposoben sam pognati proizvodnega procesa, saj z njegovega strukturnega kraja ni mogoče povezati proizvodnih dejavnikov v proizvodno enoto. V tem se mezdni delavec loči od, denimo, obrtnika ali kmeta, ki nista ločena od proizvodnih sredstev, jih zmoreta sama povezati in pognati v proizvodni proces. Mezdni delavec je pripuščen v proizvodni proces, šele potem ko je postal, kakor pravi Marx, “eksistenčna oblika kapitala”: šele potem ko je kapitalist v formalno korektni in “ekvivalentni” menjavi kupil njegovo delovno silo. Mezdni delavec tako lahko stopi v proizvodnjo edinole pod poveljstvom kapitala, še več – le kot oblika kapitala. Narobe pa sta kapitalist ali njegov zastopnik sposobna vzpostaviti proizvodno enoto, saj v njej vsi dejavniki delujejo kot “oblike obstoja kapitala”, sposobna sta pognati in vzdrževati proizvodni proces. Pravno-politična in iz nje izhajajoča izolacija “individuov” zato delujeta bistveno drugače na strani mezdnega delavca in na strani kapitalista ali njegovega zastopnika. Na strani kapitala ne moreta prizadeti sposobnosti individuov, da poganjajo proizvodnjo in upravljajo z njo; še več, s svojim atomizirajočim delovanjem pomagata vzdrževati trg, konkurenco in podobne konstitutivne poteze kapitalističnega načina. Na strani mezdnega delavstva izoliranost individuov ohranja njihovo nesposobnost, da sami poženejo proizvodnjo, in obnavlja nujnost, da proizvajajo in se preživljajo edinole pod poveljstvom kapitala. Še več, s svojim atomizirajočim delovanjem pomaga vzdrževati trg delovne sile, vpeljuje konkurenco med posameznimi delavkami in delavci in ohranja razmere, v katerih si delavke in delavci stojijo drug drugemu nasproti kot konkurenti in nasprotniki, ne kot solidarni pripadniki in pripadnice razreda, ki ustvarja bogastvo.

Moderna pravno-politična sfera, s tem da družbo razbija na atomizirane osamljene individue, ne deluje na obeh straneh razredne ločnice enako: prednost daje kapitalističnemu razredu, delavstvo pa dezorganizira. Še več: ta moderna pravno-politična ureditev ohranja razredno ločnico. Potemtakem je moderna pravno-politična sfera s svojimi “svobodnimi in enakimi individui” le mehanizem vladavine kapitalističnega razreda ali institucija razrednega boja kapitalističnega razreda.

Moderna avtonomna politična sfera tako odločilno posega v družbene odnose prav s tem, da se vzpostavlja z abs-trakcijo od družbenih odnosov in ohranja le abstraktnega individua. Ti individui pa niso enaki glede na to, kam se umeščajo v družbeni strukturi. Prav zato, ker je struktura “proizvodnih dejavnikov” odsotna iz pravne in politične konstrukcije, ta konstrukcija odločilno pomaga pri ohranjanju in obnavljanju te strukture.

Prav zato, ker je sodobna avtonomna politična sfera s svojima “svobodo in enakostjo” institucija, skoz katero se reproducira razredna struktura družbe, in mehnizem gospostva hegemonega razreda nad drugimi, zlasti nad delovnimi razredi, bi bilo naivno pričakovati, da bi iz te sfere etablirane buržoazne politike lahko prišla kakšna zgodovinsko produktivna alternativa sedanji “proti-teroristični” kampanji.

Toda: “proti-teroristično” geslo, kakor smo pokazali, načenja eno izmed temeljnih potez političnega individua v moderni pravno-politični ureditvi – omejuje njegovo svobodo. S tem da omejuje, to je, da dejansko odpravlja buržoazno politično svobodo, pa neizbežno odpravlja tudi omejeno obliko buržoazne politične “enakosti”. To pa bržkone pomeni, da so nemara naše zgornje izpeljave v sedanjem zgodovinskem trenutku že zastarele. “Proti-teroristična” kampanja v bistvu podira državno, pravno in politično ureditev, s katero se je doslej ohranjal in obnavljal svetovni kapitalistični sistem. To bržkone dokazuje, da mora razredni boj vladajočega svetovnega razreda posegati po bolj drastičnih metodah in sredstvih, kakor pa so bila tista, ki si jih je izdelal v stoletjih svoje zgodovinske prevlade. Ali to pomeni, da se bo svetovni kapitalizem lahko poslej ohranjal le še z bistveno zaostrenim razrednim bojem? Ali pa nemara pomeni, da je konec zgodovinske epohe kapitalizma in da se vladajočli razredi pripravljajo na prehod v drugačno vrsto svetovne družbe, v kateri bodo poskušali z drastičnimi sredstvi ohraniti svojo vladavino?

Upajmo, da nam odgovora ne bodo dale tiste sile, ob katerih delovanju smo si postavili vprašanja. Upajmo, da bodo odgovarjale delovne množice sveta.

Leave a Comment