Primerjava daljnogledov 11x80 in 10,5x70

Daljnogled oz. binokular je med vsemi optičnimi inštrumenti zagotovo eden izmed najbolj uporabnih. V primerjavi s teleskopi je majhen in lahko prenosljiv. Običajno imajo binokularji majhne povečave in posledično velika zorna polja. Nekateri objekti so namreč preveliki za teleskope in pretemni za opazovanje s prostim očesom ter na ta način idealna tarča za daljnoglede. Mednje zagotovo spadajo večje razsute kopice, kjer ima opazovanje z daljnogledom celo prednost pred astrofotografijo. Naslednji so velike, površinsko šibke meglice. Poleg tega so v dosegu daljnogledov številne galaksije, kopice in meglice. Veliko možnosti odpirajo tudi pri vizualni fotometriji spremenljivih zvezd in kometov. Nenazadnje pa so prave poslastice opazovanja z daljnogledi zagotovo kometi. Svetlejši primerki imajo pogosto več stopinj dolge repe, ki ne pridejo v polje teleskopa. Obenem so površinsko šibki in jih s prostim očesom ne vidimo dobro (z izjemo Velikih kometov).

Seveda pa ni vseeno, kakšen daljnogled uporabimo. Pomembno je, da izberemo inštrument s pravo odprtino, povečavo, mehaniko in kvalitetno optiko. Ponudba je široka, marketinški prijemi prodajalcev pa nas pogosto vodijo zgolj v nakup brez objektivne ocene posameznega izdelka. Slednji je namenjen ta prispevek.

Primerjali bomo binokularja Astrophysics 10.5 x 70 (v nadalje AP-70) in Opticron Observation 11 x 80 (v nadaljevanju OO-80). Prvi ima torej malenkost manjšo povečavo, obenem pa manjši premer objektivov. Pri AP-70 torej pričakujemo malo večje polje, pri OO-80 pa bolj svetlo sliko. Načeloma zaradi velikosti objektivov OO-80 zbere 30 % več svetlobe. Vprašanje je seveda, kako dobre optične prevleke (običajno nam je bolj domač angleški izraz “optical coatings”) in posledično svetlobno prepustnost imajo leče ter kakšne kvalitete so prizme.

Rimska cesta na Kanarskih otokih

Ko prvič stopiš pod takšno nebo, kot ga imajo na vrhu La Palme, na 2500 metrih nad morjem, šele vidiš, kakšno nebo resnično je. Uf! Vsaj zdi se tako. Ne smemo pozabiti, da gre še vedno za svetlobno onesnaženo nočno bogastvo! Kljub relativno močnemu svetlobnemu onesnaženju je nebo bistveno boljše kot kjer koli v Sloveniji.


Poletna Rimska cesta. V desnem in levem spodnjem kotu fotografije se vidi nekaj zelenkastega naravnega svetlikanja neba. 15. september 2012, 22:48 UT. Nikon D40, Sigma 10 mm f/2.8, ISO 800, 377 sek. Foto: Matic Smrekar

Predvsem je seveda občudovanja vreden objekt Rimska cesta. Opazujemo jo lahko bodisi skozi daljnogled bodisi s prostimi očmi. Za razliko od najtemnejše točke v Sloveniji tu vidimo izrazita temna področja tudi v šibkejših delih. Obenem je črn oblak takoj za repom Laboda resnično črn. Temno svetle proge oblakov, zvezd in prahu se vijejo še daleč stran od najbolj izrazite svetle proge, ki jo prepoznamo tudi pri nas.



Ker je La Palma precej južneje od Slovenije, se področja v Strelcu, Škorpijonu, Ščitu in sosednjih ozvezdjih zelo dobro vidijo. 16. september 2012, 23:30 UT. Nikon D40, Sigma 10 mm f/2.8, ISO 800, 452 sek. Foto: Matic Smrekar.

Predel Rimske ceste v ozvezdju Labod. 16. september 2012, 00:13 UT. Nikon D40, Nikkor 35 mm f/2, ISO 800, 510 sek. Foto: Matic Smrekar.

LUNA NA 2400 METRIH NAD ATLANTIKOM

Luna je za vizualno opazovanje zagotovo eden najbolj fascinantnih objektov na nebu. Prav tako velja za fotografijo. Vsaj za začetnike. Zaradi svetlosti pa njena prisotnost astronomom običajno ni najbolj pri srcu. Včasih pa nam kljub temu pričara kakšno lepo predstavo.




Jugozahodno nebo tik pred in tik po zaidu Lune. Vidimo lahko relativno izrazito zelenkasto svetlobo naravnega svetlikanja neba in lepo strukturirano poletno Rimsko cesto. Oprema: Nikon D40, Sigma f/2.8, ISO800, 300 sek. Foto: Matic Smrekar.

Naše astronomsko opazovanje na La Palmi je bilo načrtovano za obdobje, ko Lune seveda ni bilo na nebu. Občudovali smo jo zgolj zadnjo noč, 19. septembra 2012. Z opazovanjem smo pričeli nekje okoli 21 UT. Nahajala se je nizko nad obzorjem, poleg Sigme Device. Bila je še ravno prav visoko nad obzorjem, da je sijala v značilnih sivih odtenkih.

Prva očitna stvar, ki smo jo opazili, je bila izrazita pepelnata svetloba. Kot vemo, pepelnata svetloba na sicer neosvetljenem delu Lune nastane zaradi Sončeve svetlobe, ki se odbije od Zemlje in nežno osvetli temni del. Prizoru, ki smo mu bili priča, je najbolj pripomoglo opazovanje na višini 2400 m. n. m. (observatorij Roque de los Muchachos), saj je ozračje tam precej transparentno. Vsekakor vsaj bistveno bolj kot smo ga navajeni iz naših krajev. Osvetljene je bilo le 20 % vidne Lunine površine.

Odsvit in zodiakalna svetloba - La Palma 2012

Za opazovanje odsvita moramo imeti karseda temno lokacijo. Sicer tako odsvit kot zodiakalni pas vidimo že iz precej onesnažene lokacije z SQM boljšim od 21.00 mag/s^2, vendar nam prave čare pokaže šele, ko se SQM dvigne nad vrednost 21.50 mag/s^2. Takšnih noči je v Sloveniji izjemno malo.


Odsvit se jasno vidi malenkost desno od sredine fotografije. Zodiakalni pas se začne levo spodaj in se utopi v naravnem svetlikanju neba (t. i. »airglow«) desno zgoraj. 16. september 2012, 3:14 UT. ISO 800, 654 sek. Foto: Matic Smrekar.

Ugodne pogoje za opazovanje pa smo imeli septembra 2012 med opazovanjem na La Palmi, na Kanarskih otokih. Svetlobno onesnaženje sicer še vedno je in na naše presenečenje ga je precej. Vendar smo opazovali poleg največjih observatorijev na svetu na višini 2400 m nad morjem, kar močno izboljša pogled na nočno nebo. Tako zodiakalni pas kot odsvit sta bila povsem očitna. Jutranje ure pa nam je polepšala čudovita zodiakalna svetloba.



Zodiakalni pas, ki se od srečanja z Rimsko cesto visoko na nebu počasi potopi v svetlobno onesnaženje na vzhodnem nebu. 18. september 2012, 6:10 UT. ISO 800, 455 sek. Foto: Matic Smrekar.

Laserski kazalniki

Varna uporaba

Kako lahko varno in odgovorno uporabljamo laserske kazalnike pod nočnim nebom? Vklopimo ga šele, ko držimo laser visoko v zrak. Pri tem vedno stojimo! Dlan, s katero držimo laser, je vedno višje od glave. Poskrbimo, da je žarek vedno usmerjen v zrak in ne svetimo nižje od 20 stopinj nad obzorjem. Glede na številne izkušnje s kazanjem objektov na nočnem nebu je dovolj 10 mW zelen laser. Vse, kar je več, po nepotrebnem predstavlja dodatno nevarnost. Bodimo torej nadvse previdni in odgovorni!


Primer varne uporabe laserskega kazalnika. Laser je visoko nad glavami opazovalcev in sveti visoko v nebo. Foto: Jure Atanackov.

 

Intervju z doc. dr. Polono Jaki Mekjavić, dr. med.

Mnogo astronomov uporablja vsem dobro znane zelene laserske kazalnike, ki jih lahko brez težav kupimo kar preko spleta. Moči laserjev segajo od 5 do 100 mW. S slednjimi zlahka pokamo balone in prižigamo vžigalice. Uporabljamo jih za kazanje po nebu in nam predstavljajo pomemben učni pripomoček med nočnimi opazovanji.

Na astronomskih opazovanjih, srečanjih in izobraževanjih, kjer je pogosto prisotnih veliko ljudi, večkrat lahko opazimo svetenje v ljudi ("za štos" - a la Star Wars). Večkrat smo priča svetenju z laserjem ob pasu, usmerjenim navzgor ("po kavbojsko"), svetenje po tleh in horizontalno v višini glave, svetenje v grmovje, stavbe, hribe, letala in avtomobile. Doživeli smo že, da je celo eden izmed slovenskih astronomov zvečer svetil z laserjem v avto, v katerem smo se peljali. Za štos.

Takšno ravnanje je neodgovorno, obenem pa po mnenju oftalmologov (očesnih zdravnikov) izjemno nevarno! Z namenom, da opozorimo na neodgovornost in nevarnosti, smo za strokovno mnenje vprašali doc. dr. Polono Jaki Mekjavić, dr. med., zaposleno na Očesni kliniki Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani.

Spoznajmo nebo in zvezde

Astronomski izobraževalni tabor

Slovenska astronomska revija