Naravno temne noči pri nas

Noči z meglo znajo imeti na svetlost nočnega neba tako dobre kot slabe posledice. Kadar imamo pri tleh tanko plast megle, ta deluje kot dober "ojačevalec" svetlobnega onesnaženja. V takšnih nočeh lahko na kolikor toliko sprejemljivo nebo pozabimo tudi v krajih, ki so precej oddaljeni od virov svetlobe.

Na drugi strani imamo noči, ko se nad kotline ali celo nad večje področje spusti nekaj 100 metrov debela plast megle. Takrat megla deluje kot pokrivalo in lahko zelo dobro ali v ekstremnih primerih celo popolnoma blokira svetlobo, ki prihaja iz naslova zunanje razsvetljave. Bolj obširno kot je področje megle in bolj debela kot je, bolj temno nebo si lahko obetamo. Nekaj noči na leto si tako lahko z visoko ležečih opazovališč ogledamo prizor naravno temnega neba tudi v svetlobno onesnaženi Sloveniji.


Fotografija severnega dela neba. Meritev SQM-L je bila v trenutku nastanka fotografije 21.93 mag/"2. Bodite pozorni na temne prašne oblake v Rimski cesti, ki gredo v dveh krakih od spodnjega dela fotografije proti Severnici, ki leži malo nižje od sredine fotografije. Oba kraka sta se jasno videla s prostim očesom! Na obzorju ni niti sledi (!) svetlobnega onesnaženja. Fotografija je narejena s 52 s ekspozicije pri f/2.8 in ISO1600 s fotoaparatom Nikon D40 in 10 mm f/2.8 objektivom Sigma. Foto: Jure Atanackov.

Kaj je to temno nebo?

Zakaj pa je to nekaj posebnega? Prebivalci t. i. razvitega dela sveta smo nekakšne karikature s podobo tiste znane počasi kuhane žabe. Tako kot žaba ne bo protestirala, če vodo, v kateri zaupljivo plava, segrevate dovolj počasi, tako astronomi in neastronomi, ki so nam počasi montirali svetilko za svetilko, v veliki večini nismo opazili, da naša "juhca" že lep čas vre.

Inštalacija zunanje razsvetljave je na žalost ireverzibilen proces. Vzrok za ireverzibilnost najdemo v nerazumevanju pojma sonaravnega razvoja in v bistveno prenizkih stroških elektrike za javno razsvetljavo. V glave generacij, ki trenutno predstavlja vodilno platformo in njihovo volilno bazo (Slovenije, Evrope in ostalega razvitega sveta), sonaravno oz. dolgoročno vzdržno obnašanje ni vgrajeno. Trenutni model vsepovsod opevane gospodarske rasti, je sam po sebi obsojen na propadanje, saj terja eksponentno porabo naravnih virov in njihovo trošenje. Problem takšne logike je očiten - ko enkrat namestiš javno razsvetljavo, ga ni junaka, ki bi jo ugasnil ali z njo racionalno upravljal (z redkimi (ne)svetlimi izjemami). Kvečjemu je "potrebno" še kje dodati kakšno žarnico (z nalepko - zelena tehnologija, ECO ...).

Tako skuhane žabice nimamo več možnosti okusiti naravno temnega neba oz. se moramo za to pošteno potruditi. Nekateri odpotujejo v afriške puščave, drugi v Arizono, morda Čile ... Glavni problem je, da nas občutek za naravno temno nebo hudo vara. Velika večina nas takšnega neba ni imela priložnosti videti. Posledica je, da nam nebo, ki klasificira nekje na 3. mestu Bortlove lestvice temnega neba, predstavlja "temo". Tako najdemo kopico prispevkov na forumih, prispevkov astronomov v časopisih, pogovorov med ne-astronomi ali astronomi ter celo v Spiki. v katerih boste slišali znano - "pridite k nam opazovat zvezde, ker pri nas je tema", "veš koliko je pri nas zvezd ...", "tam okrog nas se ne vidi svetilk, imamo ful temno" itd.

Odgovor vsem je vedno enak - ne, pri vas ni teme, ampak svetlobno onesnaženo nebo. Messierjevih maratonov, astronomskih taborov, javnih opazovanj, observatorijev in ostalih astronomskih dogodkov v Sloveniji trenutno NI mogoče organizirati ali zgraditi na temni lokaciji! Želel bi si, da bi to spoznal marsikateri astronom, ki trdi nasprotno. Pa vendar gre lahko takšno spoznanje le preko lastne izkušnje naravno, poudarjam naravno, temnega neba!

Kot pravim, kuhane žabe! Pa se za kuhanega štejem tudi sam. Na to me redke izkušnje temnega neba spomnijo vsakič znova.

Izkušnje temnega neba - obvezno!

Vsake toliko se vendarle posreči, da kakšno skupino odpelješ pod nebo, ki je vsaj blizu naravno temnega. Tako smo imeli srečo na taboru MART 2010, ko smo imeli na Medvedjem Brdu (poleti) nebo z 21.60 mag/"2 (meritev SQM). Za poletje in Slovenijo solidna tema, pa vseeno daleč od naravno temnega neba! Svetlobne kupole iz smeri Ljubljane in obale (Trst, Koper ...) so bile s prostim očesom vidne do med 10 in 20 stopinjami nad obzorjem.

2. februarja 2011 smo se z Juretom in Marušo v jutranjih urah pridružili skupini opazovalcev na Planini Jezerca pod Krvavcem, 1350 metrov nad morjem. Boris in Sabina sta bila polna vtisov že na poti navzdol, David pa je še gnal svojo astrofotografsko in opazovalno opremo.

Tega dne je inverzijska plast megle prekrivala področje nekaj 100 km okrog Krvavca (Slovenija, severna Italija, Madžarska, Poljska, Nemčija, Avstrija ...). Oblačnost je bila nekje med 950 m in 1100 m nadmorske višine. Ozračje nad inverzijo je bilo zelo suho in transparentno. Edini neposredno viden vir svetlobe na našem opazovališču je bil osvetljen stolp na Krvavcu (komu na čast je osvetljen sicer ne vem). S prostim očesom je bilo severno in vzhodno nebo temno povsem do obzorja, kar je v naših krajih izjemno redko! Na tem delu obzorja ni bilo niti najmanjše sledi svetlobnega onesnaženja! To je eden od zaščitnih znakov naravno temnega neba. Proti zahodu je bilo obzorje vedno bolj svetlo, južno obzorje pa je bilo že vidno onesnaženo nekaj 10 stopinj nad obzorjem.

Svetlost neba smo premerili z merilcema Sky Quality Meter (SQM) in Sky Quality Meter z lečo (SQM-L). Vse meritve so povprečje petih zaporednih meritev. V jutranjih urah je SQM kazal v zenitu 21.75 mag/"2 (stolp je bil takrat osvetljen!). Ob 4:30h je razsvetljava stolpa za nekaj minut ugasnila in v tem času je SQM-L nekaj stopinj od zenita proti severu, kjer je bilo nebo vidno najtemnejše, pokazal zavidljivih 21.93 mag/"2! Meritve SQM žal nismo naredili, ker se je spraznila baterija (pravi trenutek!).

Severno nebo med Velikim in Malim medvedom se je kopalo v šibkih zvezdicah. Ta del neba sovpada z IMO območjem 19 za določanje mejnega sija neba: tabela, preko katere število zvezd v trikotniku prenesemo v mejni sij vidnih zvezd, se konča pri zvezdici št. 20, ki sije z magnitudo 7,49. Jure je v trikotniku naštel 28 zvezd, kar pomeni, da je bil mejni sij v tem delu okoli 7,8. Celo IMO tabele torej niso narejene za naravno temno nebo ...

Na južnem nebu je 50 stopinj nad obzorjem merilec SQM-L kazal sprva 21,40 mag/”2, tekom noči pa se je megla proti jugu očitno še odebelila in zgostila in SQM-L je v tej smeri pokazal 21,60 mag/"2. Najbolj onesnažen del neba to noč je bolj temno nebo, kot smo ga kadar koli imeli na Zaplani v zenitu(!), odkar imamo merilce (zadnjih nekaj let). Najbolj temno (izmerjeno) nebo na Zaplani je imelo v zenitu z merilcem SQM-L vrednosti 21,40 mag/"2. Observatorij Črni vrh ob najbolj temnih nočeh beleži malenkost boljše rezultate od Zaplane. Ostali slovenski observatoriji imajo bistveno bolj onesnaženo nebo ob najbolj temnih nočeh! Da o povprečni noči niti ne govorimo ... To onesnaženo južno nebo s Krvavca je bolj temno, kot so “temne” noči na Pohorju v zenitu (med poletnimi tabori smo izmerili maksimalno 21,40 mag/"2)! Ostali deli neba so bili to noč na Krvavcu precej bolj temni.


Fotografija južnega dela neba. Zodiakalni pas gre od levega zgornjega kota (ozvezdje Device) proti hišam desno spodaj. Gegenschein se vidi kot odebelitev med Levom in kopico M44 (leži malenkost levo spodaj od sredine fotografije). Lepo se vidi, kako že relativno malo svetlobnega onesnaženja (v tem delu je bila svetlost neba 21,6 mag/"2) utopi šibke dele Rimske ceste, zodiakalnega pasu in odsvita. Čas ekspozicije 225 s pri f/2.8 in ISO1600 s fotoaparatom Nikon D40 in 10 mm Sigma f/2.8 objektivom. Foto: Jure Atanackov.

Velika večina astronomov torej še nikoli ni doživela takšnega neba. Naravno temnega namreč. Menim, da je očitno, zakaj smo vsi skupaj kuhani v juhi svetlobnega onesnaženja in od kod izhaja popolno nepoznavanje temnega neba!

Na najbolj temnih lokacijah po svetu imajo v povprečju v zenitu svetlosti neba med 21,80 in 22,00 mag/"2.

Vtisi s takšnega neba so za nas, "ta kuhane", fantastični! Že prvih nekaj sekund, ko stopiš pod takšno nebo, se zaveš, da nekaj ni kot ponavadi. Preveč zvezd, težje razločljivi vzorci sicer očitnih ozvezdij in preveč očitna Rimska cesta.

Najbolj je v oči bodlo področje okrog Severnice. Veliki voz je kraljeval v zenitu, Severnica pa še zdaleč ni samevala, vendar jo spremlja ogromno drobnih zvezdic prav do zenita. Najbolj sta me presenetila dva pramena temnih prog od Severnice proti obzorju - eden malce proti vzhodu in drugi malce proti zahodu. Sprva sem bil prepričan, da gre za nekakšno optično iluzijo, vendar sta se oba temna kraka Rimske ceste pokazala tudi na fotografiji! Ja, poletna Rimska cesta se na naravno temnem nebu pozimi vidi od severnega obzorja, pa vse do Severnice! Do sedaj tega niti nisem slišal od kakšnega izkušenega astronoma, niti bral v astronomskih revijah, kaj šele videl (v 9 letih opazovalnih izkušenj …). Občutek je na trenutke, kot da prvič stojiš pod nebom.

Nadalje - zodiakalni pas je bil bolj očiten in širši, kot sem ga navajen, in se je lepo vzpenjal po zodiakalnih ozvezdjih in se v Dvojčkih zaletel v zimsko Rimsko cesto. Med zvezdno kopico Jasli (M44) v Raku in Regulom v Levu je sijal odsvit. Škoda le, da sta bila pojava na južno-vzhodnem delu neba, ki ni bilo temno. Zagotovo bi bila oba pojava izrazita šele na tako temnem nebu, kot je bilo to noč v smeri severa! Značilnost teh difuznih nebesnih objektov namreč je, da so pod naravno temnim nebom izraziti, medtem ko jim že manjša količina svetlobnega onesnaženja odvzame skoraj ves sijaj.

Zimska Rimska cesta je v zgodnjih jutranjih urah, ko smo začeli z opazovanjem, že drsela po zahodnem, malce onesnaženem obzorju. Preko severozahodnega obzorja skozi Voznika in Kasiopejo se je počasi prelila v bolj bogat poletni del v Labodu. Prizor je bil posebej veličasten, ko so ugasnili razsvetljavo oddajnika, saj na obzorju ni bilo niti sledu svetlobnega onesnaženja. Rimska cesta na takšnem nebu in temnem obzorju dobesedno blesti z vsemi temnimi in svetlimi prameni, oblački, sivimi niansami in vlaknastimi strukturami, kot smo jih navajeni na najboljših fotografijah. Takšne je iz naših krajev nismo navajeni niti poleti, ko jo imamo v zenitu!

Sam sem se večino noči nadalje ukvarjal s snemanjem Saturna. Tik pred začetkom snemanja sem skozi Davidov 15 cm refraktor pogledal le M51. Kljub temu, da sem nekaj minut pred tem gledal v računalniški zaslon, so se spiralni rokavi M51 videli zlahka, v temnih predelih rokavov in na njihovih robovih so se jasno videle posamezne manjše strukture. Za kaj več bi moral počakati kakšnih 10 - 15 minut, da bi se prilagodil na temo.

Opazovanje s teleskopom je Jure Atanackov na forumu Astronom.si opisal takole: "Skozi Davidov 15-cm refraktor sem pogledal M13, M101 in M51. Kroglasta kopica je bila lepo razločena in polna zvezd, lepo so se videle tudi znane 'star lanes' v kopici. Vsekakor spektakularna za 15-cm teleskop! Pri M101 je bila lepo vidna značilna oblika in posamezni spiralni rokavi, s posrednim gledanjem in očesom na ravno pravem mestu, pa so se zaznali tudi posamezni vozli v spiralnih rokavih. M51 me je skoraj zložila po tleh, kot na sliki, izraziti spiralni rokavi z zapleteno strukturo in vozli ter lepa metuljasta struktura satelitske galaksije. Toliko o 'modrosti', da za spiralne rokave potrebujemo minimalno 20 cm teleskop… Res spektakularni razgledi na deep-sky! Mi je bilo še žal, da nisem prinesel svojega 11x70 binokularja."

Še ena očitna lastnost temnega neba je torej, da nam že majhni teleskopi nudijo izjemne poglede na megličaste objekte. S svetlobno onesnažene lokacije bomo “obrali le kosti” teh nebesnih sadežev. Večji teleskop bo pomagal, pa vendar ne bo prišel do izraza. Ne bo pokazal nizko kontrastnih, difuznih podrobnosti objektov. Neglede na odprtino se bodo izgubili v poplavi umetne svetlobe.

Za zaključek naj dodam samo še eno gurmansko prispodobo – s kruhom pomazano!

Spoznajmo nebo in zvezde

Astronomski izobraževalni tabor

Slovenska astronomska revija