Primerjava dveh solarnih teleskopov

V zadnjih dneh avgusta se je ponudila priložnost za primerjavo dveh solidnih 60 mm H-alfa teleskopov. Opazovali smo skozi Lunt in skozi Daystar.

Teleskopa imata enako odprtino, delujeta pa malenkost drugače. Za primerjavo smo si skupina SMART-ovcev vzeli lep poletni sončen dan in postavili teleskopa enega ob drugem. Nebo je bilo povsem jasno in lepo transparentno, seeing pa kljub poletju in vročini primeren, da je omogočal primerjavo obeh cevi pri resoluciji, ki jo zmoreta.

Lunt Daystar
Odprtina 60 mm 60 mm
Goriščna razdalja 500 mm 1275 mm
Fokuser 2'' Crayford 1:10 2'' Crayford 1:10
Pasovna širina < 0,7 A < 0,5 A
Cena $1195 $2495

Glavna razlika med teleskopoma je v pasovni širini prepustnega H-alfa filtra (etalon). Lunt prepušča pas valovnih dolžin, širok 0,7 A, medtem ko je pri Daystar 0,5 A. Slednji torej prepušča ožji pas valovnih dolžin v okolici vodikove spektralne črte H-alfa. Na eni strani to pomeni, da skozi fitler pride manj svetlobe. Vendar je po drugi strani ta svetloba bolj zgoščena v bližini emisijske črte H-alfa, kar posledično načeloma omogoča opazovanje bolj finih podrobnosti.

Opazovanja skozi okular

Vizualna primerjava je pokazala več zanimivih razlik. Skozi Daystar je bila slika pri isti povečavi temnejša. Pri zelo natančnem primerjanju se je na površini Sonca videlo malenkost več finih vlaken in detajlov kot skozi Lunt. Bakle okrog peg na površini so v Daystar manj izrazite. Precej manj prepoznavni so tudi temnejši filamenti. Pri površnem opazovanju, ki je glede na izkušnje praviloma značilno za opazovalce na javnih opazovanjih, izobraževalnih taborih ipd., razlike v detajlih na površju ni opaziti.


Fotografija istega področja peg št. 1279 in 1277. Levo: Lunt. Desno: Daystar. Foto in obdelava: Matic Smrekar.

Druga zgodba je opazovanje protuberanc in bakel, saj so temnejše in manj kontrastne kot strukture na površju. Njihovo opazovanje skozi ožji pasovni filter je precej bolj zahtevno kot skozi širšega. Skozi Lunt je vizualno na večini protuberanc in bakel videti več finih vlaken in vozlov. Strukture so zaradi občutno bolj svetle slike bolj kontrastne, bakle pa bolj izrazito izstopajo. Pri Daystar vidimo več finih struktur kot v Luntu le v najsvetlejših izbruhih. Temnejši so težko zaznavni, tisti vmes pa precej težje kot skozi Lunt.

Za vse možne izvedenke javnih opazovanj in izobraževalnih programov je po naši presoji bolj primeren teleskop s pasovno širino 0,7 A (v našem primeru Lunt), saj je slika svetlejša in površen opazovalec lažje razpozna različne strukture na površju Sonca. Predvsem se razlika pozna pri večjih povečavah in na protuberancah.

Tehnične podrobnosti

Zanimiva je razlika v barvah obeh optičnih cevi. Lunt je pobarvan belo, medtem ko je Daystar črn. Za solarni teleskop bi pričakoval vse prej kot črno barvo, saj se takšen teleskop na Soncu precej bolj segreje. Posledično bi osebno pričakoval bolj intenzivno termiko znotraj cevi, kar poslabša kvaliteto slike.



Optična cev teleskopa Daystar med snemanjem. Foto: Matic Smrekar.

Optična cev teleskopa Lunt med opazovanjem. Foto: Matic Smrekar.

Malenkost moteče pri Daystarju je, da ima že v osnovi 2,5-krat večje gorišče od Lunta. Posledično to pomeni, da majhnih povečav pri vizualnem opazovanju ne moremo doseči. Enako smo obsojeni na večja gorišča tudi pri fotografiji. Iz tega gre nekako sklepati, da je teleskop bolj namenjen za fotografijo v primarnem gorišču kot za vizualna opazovanja.

Oba teleskopa imata zelo podoben fokuser - Crayford z 1:10 reducerjem. Pri Luntu fokuser teče zelo gladko in povesem brez težav. Na drugi strani ima fokuser teleskopa Daystar nekje na polovici hoda koleno, preko katerega ga je treba potisniti z roko. Glede na to, da koleno ni blizu fokusa, to samo po sebi niti ne predstavlja težave pri opazovanju. Bolj problematično je, da fino fokusiranje ne teče tako gladko kot pri Luntu. Za vizualno opazovanje to niti ni tako zelo moteče, saj večjih povečav zaradi pomanjkanja svetlobe niti ne uporabljamo.Pri fotografiji pa vse skupaj postane zelo moteče.

Zanimiva je tudi primerjava etalona na obeh teleskopih. Pri Luntu imamo etalon, ki deluje na principu nagiba dveh plošč. Z nagibom spreminjamo valovno dolžino svetlobe, ki prihaja skozi teleskop. Tako lahko ozko pasovno spektralno črto nastavimo na valovno dolžino H-alfa, lahko pa jo prestavimo dovolj stran, da vse značilne strukture izginejo in se vidijo le še pege. Pri Daystar valovno dolžino svetlobe, ki jo etalon prepušča, spreminjamo s pomočjo spremembe temperature zraka v etalonu. Zanimivo je, da je to spreminjanje pri Daystar zelo omejeno in spremembe vizualno praktično ne zaznamo. Na drugi strani Lunt omogoča, da spreminjamo izgled Sončeve ploskvice iz značilnega izgleda za H-alfa pa do takšnega, ki je značilen za opazovanje skozi običajne filtre za opazovanje v beli svetlobi.

Fotografija

Skozi oba teleskopa smo v roku ene ure posneli iste strukture – pege, filamente, bakle in protuberance. Snemali smo s kamero Basler Ace acA640-100gm, ki jo sicer uporabljamo za visokoresolucijsko fotografijo planetov.



Pega 1281. Zgoraj: Lunt. Spodaj: Daystar. Foto in obdelava: Matic Smrekar.

Najsvetlejši večji izbruh na dan snemanja. Zgoraj: Daystar. Spodaj: Lunt. Foto in obdelava: Matic Smrekar.

Fotografsko je pasovna širina 0,5 A na 60 mm odprtine precej bolj zahtevna od 0,7 A. Slika je očitno temnejša in v kombinaciji z ne najbolj posrečenim fokuserjem je fotografiranje precej oteženo. Pri obdelavi iz slike izstopi precej več šuma in posledično je postopek procesiranja precej otežen, če želimo iztisniti več detajlov kot iz 0,7 A. Kot že omenjeno je svoje dodal še fokuser na Daystar, ki je oteževal precizno fokusiranje.

Ob podrobnem pregledu (obdelanih) fotografij peg in aktivnih področij okoli njih, postane očitno, da Daystar omogoča snemanje bolj finih detajlov, vendar se le-ti hitro začnejo utapljati v šumu. Obenem je problem tudi nizek kontrast. Oba problema sta precej bolj prisotna v temnejših področjih, medtem ko je v svetlejših (bakle) očitno, da lahko dosežemo bolj fine podrobnosti. Težave se zagotovo da dobro rešiti s primernimi nastavitvami pri snemanju in s primerno obdelavo. Oboje seveda zahteva precej več izkušenj s snemanjem skozi takšen teleskop.


Ena lepših in večjih protuberanc vidnih na dan opazovanja, vendar precej temna. Levo: Daystar. Desno: Lunt. Foto in obdelava: Matic Smrekar.

Pri izbruhih je pomanjkanje svetlobe v Daystar (v primerjavi z Lunt) zelo očitno, saj se je šuma praktično nemogoče znebiti, obenem pa trpi tudi dinamični razpon. Oboje se dobro vidi pri šibko osvetljenih in nizko kontrastnih vlaknih. Na drugi strani so dobro osvetljeni deli protuberanc in bakel precej bolj fino strukturirani. Pri Luntu lahko vidimo precej boljši dinamični razpon, vendar na drugi strani v primerjavi z Daystar „pomanjkanje“ finih detajlov v svetlejših predelih.

Zaključek

Teleskop s pasovno širino 0,5 A je v primerjavi s takšnim s pasovno širino 0,7 A manj primeren za javna opazovanja in izobraževanja. Povprečen opazovalec se namreč ne bo poglabljal v fine strukture in detajle in mu bolj svetla slika veliko več prikaže kot malenkost bolj ostra. V te namene je večja pasovna širina zagotovo precej bolj na mestu.

Pri fotografiji s 60 mm H-alfa teleskopom se mi na prvo žogo zdi nekoliko bolj uporabna pasovna širina 0,7 A. Zelo pomembna je tudi kvaliteta fokuserja, ki je v primeru (sicer dvakrat dražjega) Daystar ne ravno navdušujoča. Je pa potrebno pošteno priznati, da je za resnično korektno oceno potrebno več kot enodnevna izkušnja s snemanjem. Izkušen fotograf Sonca bi iz obeh cevi znal zagotovo potegniti še precej več!


Manjši, vendar svetel in lepo strukturiran izbruh s precej nizko kontrastnimi prameni. Levo: Daystar. Desno: Lunt. Foto in obdelava: Matic Smrekar.

Pred nakupom 60 mm solarnega H-alfa teleskopa smo za izobraževalne namene (tabori, javna opazovanja, delavnice v šolah) uporabljali 40 mm Coronado PST, ki je približno polovico cenejši od 60 milimetrskih. Večini opazovalcev se slika skozi večjega zdi precej boljša, bolj podrobna in svetlejša. Tako je za izobraževalne namene 60 mm H-alfa teleskop po našem mnenju precej bolj primeren in uporaben kot 40 mm.

Na koncu bi pri izbiri 60 mm H-alfa teleskopa za namene javnih opazovanj, fotografije in izobraževanja še vedno raje izbral teleskop z večjo pasovno širino. Po manjši pasovni širini od 0,7 A bi začel posegati na solarnih teleskopih s premerom 80 mm ali več.

* Teleskop Lunt uporabljen v testu je last Astronomskega društva Labod, Daystar pa je bil izposojen od Jurija Javorška, ki se mu za posojo teleskopa zahvaljujemo!

Spoznajmo nebo in zvezde

Astronomski izobraževalni tabor

Slovenska astronomska revija