Prah v Osončju

Na nebu je nekaj šibkih objektov, vrednih opazovanja in občudovanja, ki so pod temnim nebom očitni, pod slovenskim onesnaženim nebom pa se moramo za njihovo opazovanje potruditi. Potrebujemo še nekaj opazovalnih izkušenj, znanja, da vemo, kje jih iskati, in sreče z vremenom.

Zodiakalna svetloba

Tik po Sončevem zahodu ali tik pred Sončevim vzhodom, nekje okoli mraka, se pojavi svetel pas belkaste ali rahlo rumenkaste svetlobe, ki se od točke, kjer se nahaja Sonce (tik pod obzorjem), dviga navgor po ekliptiki. Ekliptika je navidezna črta na nebu, po kateri se navidezno gibljejo planeti, Luna in Sonce. Če gledamo v smer ekliptike, smo tako usmerjeni v ravnino, po kateri krožijo planeti okoli Sonca.

Pas belkaste svetlobe je naširši in najsvetlejši pri obzorju, kjer je širok 20 - 30 stopinj, navzgor od obzorja pa postaja stožec vse bolj ozek in temen. Nastanek zodiakalne svetlobe je povezan s prašnimi delci v našem Osončju. Delci so veliki od nekaj do nekaj sto mikronov. Na njih se Sončeva svetloba sipa in posledično povzroči na nebu nežen meglen pas svetlobe. Veliko teh delcev se nahaja znotraj Zemljine orbite, zato je zodiakalna svetloba blizu Sonca tako močna, nekaj 10 stopinj stran pa že močno oslabi.



Zodiakalna svetloba, ki smo jo opazovali na Lastovu septembra 2009. Začenja se levo spodaj in se kot nekakšen stožec svetlobe proti sredini fotografije križa z Rimsko cesto. Foto: Matic Smrekar.

Izrazit trikotnik zodiakalne svetlobe je bil skupaj z vzhajajočo Venero jutranji znak za pospravljanje opreme. 20. september 2012, 6:38 UT. ISO 400, 776 sek. Foto: Matic Smrekar.

Najlepše je zodiakalna svetloba vidna, ko je ravnina ekliptike pod strmim kotom glede na obzorje. Pri nas, na severni Zemljini polobli, je takšna priložnst spomladi in jeseni po Sončevem zaidu in pred Sončevim vzidom. Torej v dneh okrog jesenskega in pomladanskega enakonočja.

Za opazovanje potrebujemo relativno temno ozadje s čim manj svetlobnega onesnaženja predvsem blizu obzorja, sicer se zodiakalna svetloba „zlije“ s oranžno svetlobo okoliških naselij. V Sloveniji svetlobne kupole preprečujejo občudovanje tega zanimivega pojava v vsej svoji razkošnosti.

Kot zanimivost velja izpostaviti, da zodiakalna svetloba na temni lokaciji meče sence! Če pogledamo v tla za sabo in se premikamo, je senca jasno vidna. Če smo pri miru, je senco nekoliko težje, pa vendar brez posebnih težav opaziti.

Zodiakalni pas

Od obzorja navzgor po ekliptiki svetlost in širina pasu zodiakalne svetlobe počasi upadata. Vendar svetloba ne izgine, temveč se nadaljuje v šibek, nekaj stopinj širok zodiakalni pas, ki se pne po celotni dolžini ekliptike. Za opazovanje zodiakalnega pasu potrebujemo še za kanček bolj temno nebo kot za zodiakalno svetlobo, saj je precej šibkejši. Razlog za nastanek je popolnoma enak kot pri zodiakalni svetlobi – sipanje svetlobe na delcih v ekliptiki, ravnini po kateri krožijo planeti v našem Osončju.


Zodiakalni pas, ki se od srečanja z Rimsko cesto visoko na nebu počasi potopi v svetlobno onesnaženje na vzhodnem nebu. 18. september 2012, 6:10 UT. ISO 800, 455 sek. Foto: Matic Smrekar.

Zodiakalni pas lahko opazujemo iz redkih lokacij v Sloveniji, kjer svetlobno onesnaženje še ni šlo preko vseh meja. Pri opazovanju si moramo pomagati s tehniko odvrnjenega pogleda, pa vendar ga na resnično temni lokaciji ni tako težko zaznati. Na temnem nebu je zodiakalni pas lahek plen tudi za neizkušene opazovalce.

Odsvit

V točki neba, ki leži točno nasproti Sonca, postane zodiakalni pas precej širši in rahlo bolj svetel. Temu okrog 20 x 30 ločnih stopinj velikemu oblačku s tujko pravimo odsvit oziroma s tujko „gegenschein“. Iskati ga moramo v točki ekliptike oz. zodiakalnega pasu, ki je na dan opazovanja 180 stopinj stran od Sonca.


Odsvit se jasno vidi malenkost desno od sredine fotografije. Zodiakalni pas se začne levo spodaj in se utopi v naravnem svetlikanju neba (t. i. »airglow«) desno zgoraj. 16. september 2012, 3:14 UT. ISO 800, 654 sek. Foto: Matic Smrekar.

Od zodiakalnega pasu je gegenschein svetlejši zaradi pojava, ki mu pravimo vzvratno sipanje (angl. „back-scattering“), torej povečane intenzivnosti sipanja v smeri nazaj proti izvoru. Podobno se nam zgodi, ko se peljemo z avtomobilom v megli. V smeri, kamor svetijo naše luči, se veliko svetlobe odbije nazaj proti nam, zato so dolge luči povsem neuporabne, saj nas njihovo vzvratno sipanje v megli povsem zaslepi. Od delcev v planetarni ravnini se v smeri nazaj proti Soncu kot poseldica tega pojava odbije nekoliko več svetlobe kot v vse ostale smeri, zato je zodiakalni pas na predelu ekliptike, ki leži točno nasproti Sonca, bolj svetel in nekaj stopinj širši. To je odsvit.

Spoznajmo nebo in zvezde

Astronomski izobraževalni tabor

Slovenska astronomska revija