Primerjava daljnogledov 11x80 in 10,5x70

Daljnogled oz. binokular je med vsemi optičnimi inštrumenti zagotovo eden izmed najbolj uporabnih. V primerjavi s teleskopi je majhen in lahko prenosljiv. Običajno imajo binokularji majhne povečave in posledično velika zorna polja. Nekateri objekti so namreč preveliki za teleskope in pretemni za opazovanje s prostim očesom ter na ta način idealna tarča za daljnoglede. Mednje zagotovo spadajo večje razsute kopice, kjer ima opazovanje z daljnogledom celo prednost pred astrofotografijo. Naslednji so velike, površinsko šibke meglice. Poleg tega so v dosegu daljnogledov številne galaksije, kopice in meglice. Veliko možnosti odpirajo tudi pri vizualni fotometriji spremenljivih zvezd in kometov. Nenazadnje pa so prave poslastice opazovanja z daljnogledi zagotovo kometi. Svetlejši primerki imajo pogosto več stopinj dolge repe, ki ne pridejo v polje teleskopa. Obenem so površinsko šibki in jih s prostim očesom ne vidimo dobro (z izjemo Velikih kometov).

Seveda pa ni vseeno, kakšen daljnogled uporabimo. Pomembno je, da izberemo inštrument s pravo odprtino, povečavo, mehaniko in kvalitetno optiko. Ponudba je široka, marketinški prijemi prodajalcev pa nas pogosto vodijo zgolj v nakup brez objektivne ocene posameznega izdelka. Slednji je namenjen ta prispevek.

Primerjali bomo binokularja Astrophysics 10.5 x 70 (v nadalje AP-70) in Opticron Observation 11 x 80 (v nadaljevanju OO-80). Prvi ima torej malenkost manjšo povečavo, obenem pa manjši premer objektivov. Pri AP-70 torej pričakujemo malo večje polje, pri OO-80 pa bolj svetlo sliko. Načeloma zaradi velikosti objektivov OO-80 zbere 30 % več svetlobe. Vprašanje je seveda, kako dobre optične prevleke (običajno nam je bolj domač angleški izraz “optical coatings”) in posledično svetlobno prepustnost imajo leče ter kakšne kvalitete so prizme.


Levo: daljnogled OO 11x80, desno AP 10,5x70. Foto: Matic Smrekar.

Optika je pri AP-70 odlična, kar od te znamke povsem upravičeno pričakujemo. Kaj manj kot perfektno iz te tovarne preprosto ne pride. Četudi podjetje daljnogledov ne izdeluje, temveč jih le prodaja pod svojim imenom, je že samo njihova znamka velika garancija za kvaliteto. Prevleke so izvrstne, prizme pa so namenoma predimenzionirane, kar zagotavlja polno osvetljeno polje prav do roba. Pričakujemo torej ostro in kontrastno sliko.


Na fotografijah sta izstopni zenici okularjev obeh daljnogledov. Desmo vidimo povsem okroglo izstopno zenico AP-70, na levi pa je izstopna zenica OO-80, v katero silijo neki mehanski deli v notranjosti daljnogleda. Foto: Matic Smrekar.

Optika in prevleke OO-80 so solidni. Izdelava pričakovano ne dosega izjemno visoke kvalitete AP-70, vendar je kljub vsemu narejen zelo dobro. Njegova prednost je količina zbrane svetlobe, ki mu jo omogočajo večji objektivi. Izstopne zenice za razliko od AP-70 niso povsem okrogle, temveč v polje pri obeh sili nek notranji del, ki pobere manjši del svetlobe. Res pa je, da je ta motnja precej majhna.

Pri OO-80 opazimo na dnevni svetlobi močnejši, bolj intenziven odboj svetlobe od objektivov. To pomeni, da se od leč odbije več svetlobe, torej ima daljnogled slabše prevleke. Namen prevlek je namreč, da optika prepusti čim več svetlobe. Barva odboja dnevne svetlobe je pri OO-80 rdeča, medtem ko je pri AP-70 izrazito zelena.



Fotografiji najmočnejših odbojev na obeh daljnogledih. Levo AP-70, desno OO-80. Vidimo, da je odboj pri OO-80 precej bolj intenziven, obenem pa rožnato rdeče in vijolične barve. Foto: Matic Smrekar.

Fotografija odboja, če daljnogleda držimo skupaj pod istim kotom glede na vir svetlobe. Desno OO-80, levo pa AP-70. Zopet lahko jasno vidimo razliko v jakosti in intenzivnosti odbojev. Foto: Matic Smrekar.

OO 11 x 80 smo iz trgovine (naročili smo ga v Angliji) dobili poškodovanega. Na enem od okularjev je iz notranje strani ležal večji kovinski kos (na fotografiji). V trgovini so nam izdelek brez kakršnega koli dvoma in brez težav zamenjali za brezhibnega.


Kovinska smet v okularju OO-80. Foto: Matic Smrekar.

Teži in ceni daljnogledov sta primerljivi. Oba sta težka 2,5 kg, kar nam v kombinaciji z majhno povečavo omogoča opazovanje brez stojala (kot radi rečemo - "iz roke"). Pri večjih povečavah, 15x, 20x ..., je že priporočljiva uporaba stojala. AP-70 stane 375 USD (293 EUR), OO-80 pa 325 £ (404 EUR). Ko upoštevamo poštnino, carino in davek, sta ceni podobni - nekaj malega čez 400 €. Prav tako imata primerljivi povečavi - 10,5- in 11-krat. Enak binokular kot pri AP-70 lahko dobimo tudi pod blagovno znamko Telescope Service za 350 €. Prednost tega, ki ga naročimo pri Astrophysics, je, da imajo izjemno kvalitetno in popolnoma zanesljivo kontrolo kvalitete.

Vidno polje AP-70 je 5,4 stopinje, OO-80 pa slabo stopinjo manjše, 4,5 stopinje. Malenkost se razlikujeta tudi v izstopni zenici. Kot vemo, jo izračunamo tako, da delimo velikost objektiva s povečavo. Pri AP-70 izstopna zenica meri 6,7 mm. To pomeni, da pride vsa zbrana svetloba v naše oči zgolj, ko so zenice najbolj razširjene. Poleg tega se zenice starejšim osebam ne razširijo toliko. V praksi to pomeni, da se daljnogled optimalno obnaša pri načeloma mlajših opazovalcih pod temnim nebom. Za ostale bo verjetno boljša opcija nakup Astrophysics 15x70. Ta ima sicer večjo povečavo, vendar manjšo izstopno zenico. Še malenkost večjo izstopno zenico ima OO-80 - 7,3 mm.


Na sliki je v sredini ozvezdje Oven, desno od njega pa Trikotnik. Zelen krog prikazuje vidno polje za OO-80, rdeč krog pa za AP-70. Avtor: Matic Smrekar.

Tu lahko nastane problem pri opazovalcih, ki niti v idealnih pogojih (temno nebo, prilagojeno oko na temo) ne dosežejo te velikosti zenice. Zenica se pri človeškem očesu namreč razširi, ko pridemo v temno okolje. Tipično se razširi do premera nekje med 4 in 9 mm. Največja možna širina (9 mm) je običajna za mladostnike, po 30 letu pa se z leti premer zenice krči. Krčenje se upočasni nekje po 60. letu starosti. Torej bodo imeli mladostniki tipično več kot 7 mm veliko zenico, pri starejših pa je ta velikost lahko manjša. Ni pa nujno. Od osebe do osebe ta številka precej niha, lahko tudi za več milimetrov. Če je zenica očesa manjša kot je izstopna zenica v okularju, potem nekaj svetlobe ne pride v oko, temveč se zaleti v rob zenice. Efekt je enak, kot če bi uporabljali manjši daljnogled. Na to je potrebno biti pozoren tudi pri uporabi določenih okularjev na teleskopih.

Ostrenje je pri daljnogledu OO-80 centralno. Torej je fokuser med obema cevema, desni okular pa lahko dodatno fokusiramo, da nastavimo razliko v dioptriji med levim in desnim očesom. Pri AP-70 ostrimo vsak okular posebej, torej centralnega fokuserja ni. To zna biti zelo neprijetna lastnost za tiste, ki želijo ocenjevati svetlost kometov. Tam moramo za natančno meritev večkrat zaporedoma precej razostriti sliko in jo spet izostriti nazaj. To delo je brez centralnega fokuserja praktično onemogočeno.

Ohišje OO-80 je iz neznanega, po vsej verjetnosti kovinskega materiala, je pa oblečeno v gumo. To omogoča dober oprijem in ublaži udarce ob morebitnih padcih in odlaganju. Na drugi strani je AP-70 narejen iz trdnega kovinskega ohišja, oblečenega v gumo. Daljnogled je odporen na udarce in je vodoodporen. Notranjost cevi je polnjena z dušikom, kar preprečuje notranje rošenje leč in oksidacijo prevlek. Izdelava ustreza vojaškim standardom, kar za običajnega uporabnika pomeni, da je praktično neuničljiv. To nam pri uporabi zagotavlja večjo odpornost proti udarcem in daljšo življenjsko dobo (predvsem optike), kar je pri takšnem inštrumentu zelo dobrodošlo. Na drugi strani nam to zagotavlja, da bo daljnogled dobro držal kolimacijo.

Dober stik z realnostjo nam nudijo daljnogledi 11x80 in 11x70 kitajske izdelave, ki smo jih kupili pred nekaj leti neposredno od proizvajalca. Ti daljnogledi imajo plastične okvirje, relativno spodobno optiko in temu primerno nizko ceno. Posledično je bil glavni problem, da se dokaj zlahka dekolimirajo. Nekateri so bili dekolimirani že celo ob nabavi, saj v tovarni niso šli skozi nadzor kakovosti. Kitajski 11x80, ki sem ga kakšno leto intenzivno uporabljal sam, pa je kar preprosto razpadel. Okvirji so popustili in leče so padle ven. Rezultat je, da imam razstavljen binokl na razpolago v pedagoške namene. Takšni daljnogledi so po eni strani super, ker so poceni (~100 €), po drugi strani pa lahko pričakujemo občutljivost na poškodbe, manj kvalitetno optiko in relativno kratko življenjsko dobo. S tem je zagotovo idealen inštrument za začetnike in za manj zahtevne uporabnike. Če bomo taiste daljnoglede kupili pod različnimi blagovnimi znankami, gredo ti skozi določeno kontrolo kvalitete, zato bodo kupljeni izdelki pri npr. Telescope Service ali Celestron boljši. Bodo pa posledično tudi cene malenkost višje. Po drugi strani dva od uporabnikov zgoraj omenjenih 11x70, kupljenih direktno na Kitajskem, te daljnoglede intenzivno uporabljata od leta 2006 in daljnogleda še danes delujeta brez težav.


Zgoraj OO-80, spodaj pa AP-70. Razlika v velikosti objektivov je občutna. Foto: Matic Smrekar.

Redni in zahtevni uporabniki daljnogledov se bomo verjetno poslužili bolj kvalitetnih in žal dražjih primerkov. Pa vendar – za inštrument, ki ti služi skoraj zagotovo več kot desetletje, menda ni težko odšteti za astronomske razmere skromnih 400 €?

Primerjava podnevi

Za dnevno opazovanje je AP-70 odličen inštrument! Ostra in nezgrešljivo kontrastna slika. Optičnih napak praktično ni opaziti. Le na izrazito belih objektih z ostrimi in kontrastnimi robovi se vidi malenkosten pridih kromatske aberacije. Če gledamo recimo okvir oddaljenega okna (in samo okvir okna), se vidi levi rob ene letvice malenkost zelen, desni pa malenkost vijoličen. Na ostalih predmetih kromatske aberacije ni opaziti (robovi različno obarvanih avtomobilov, kupov peska, na vklopljenih avtomobilskih lučeh, ograjah, hišah ...). Podobno je pri opazovanju Lune.

Tudi OO-80 ne zaostaja dosti. Kromatske aberacije je sicer občutno več. Tu so tudi manj kontrastni robovi barvni, obenem so vijolično/zeleno obarvani robovi širši in bolj kontrastni. Vsekakor pa te optične napake ni toliko, kot sem je bil navajen pri mojem prejšnjem kitajskem 11x80. Očitno manjše polje in malenkost večja povečava ne ostaneta neopažena, vendar tu neke bistvene razlike med daljnogledoma ni. Vidi se malenkost manj kontrastna in manj svetla slika kot pri AP-70. Predvsem je to očitno pri opazovanju manj kontrastnih objektov, recimo veje na drevesih v jesenskem, rjavo obarvanem gozdu. Sicer je OO-80 za dnevno opazovanje dober inštrument.

Primerjava ponoči

Z obema daljnogledoma sem opravil kar nekaj ur opazovanj tekom več različnih noči iz več različnih lokacij. Poleg naših običajnih opazovanj, vodenih in javnih opazovanj, sem ju precej uporabljal na taboru SMART 2012 in predvsem pod fantastičnim nebom tik ob največjih observatorijih na La Palmi septembra 2012. Glavno primerjavo med obema sem naredil na opazovanju 21. oktobra 2012, ko sem nekaj ur opazovanja povsem posvetil samo primerjavi. Opazovali smo na najvišji točki prelaza Vršič, kamor smo med Astronomskim izobraževalnim taborom odšli opazovati meteorski roj Orionidov.

Pogoji za opazovanje so bili za domače razmere solidni. V Ribah se je videl izrazit in velik odsvit (t. i. Gegenschein). Zodiakalni pas se je jasno videl in se razpenjal po celotnem vidnem nebu. Vsi, ki ste na Vršiču že opazovali, zagotovo veste, da zahodno in vzhodno obzorje pokrivajo visoki vrhovi, medtem ko je nebo povsem odprto na južno in severno stran. SQM merilec je ob eni uri zjutraj po lokalnem času v zenitu kazal povprečno vrednost 21,27, merilec SQM-L pa 21,30 mag/”2. Galaksija M33 se je videla (praktično v zenitu) s prostim očesom s posrednim gledanjem. Na jugu je nebo precej svetlobno onesnaženo, na severu občutno manj. Vzhodni del neba je najbolj temen, na zahodnem pa se tudi nad gorami vidi nekaj svetlobnega onesnaženja. Za primerjavo – na La Palmi se je M33 videla s prostim očesom z neposrednim (!) gledanjem minuto za tem, ko smo stopili iz avta. SQM merilci so kazali vrednosti okoli 21,50 mag/”2.


Nebo na Vršiču na dan opazovanja. Levo zgoraj je sever, desno spodaj pa onesnažen jug z nekaj sledmi zelenkastega naravnega svetlikanja neba. Desno zgoraj je zahod, levo spodaj pa vzhod. Malenkost levo od sredine od zgoraj navzdol potuje lepo strukturirana zimska Rimska cesta. Od Jupitra in Plejad, malenkost pod sredino fotografije proti zahodu potuje zodiakalni pas z izrazitim odsvitom malenkost desno od sredine fotografije. Oprema: Nikon D40, Sigma 10 mm @ f/2.8 fisheye, ISO1600, 330 sek. Foto: Matic Smrekar.

Daljnogleda sem primerjal na treh vizualno različnih tipih objektov: na razsutih zvezdnih kopicah, šibkih nekontrastnih meglicah in na površinsko relativno svetlih galaksijah.

Edina optična napaka, ki jo neposredno in očitno zaznamo pri opazovanju nočnega neba, je astigmatizem (razen pri Luni, kjer lahko opazimo kromatsko aberacijo). V OO-80 ga je občutno več, zvezde so bolj razmazane v obeh smereh – križkaste. Nekaj malega zaznamo astigmatičnosti tudi v AP-70, vendar bistveno manj. V primerjavi z AP-70 je astigmatizem v OO-80 precej bolj moteč. V nočeh, ko sem opazoval samo z OO-80, tega nisem tako izrazito opazil. Ko pa primerjam oba, se na križaste zvezde v OO-80 kar težko navadim.

Najbolj do izraza pride ta optična napaka pri opazovanju razsutih zvezdnih kopic, saj tam vidimo posamezne zvezde. Pri opazovanju znane kopice M35 v Dvojčkih, ki se jo pod takšnim nebom brez težav vidi že s prostimi očmi, se ta razlika že kaže. Nekih razlik v vidnosti kopice posamezen daljnogled ne naredi, vendar pa so v AP-70 zvezde precej bolj točkaste in je posledično pogled na kopico bolj prijeten za oko. Relativno velika kopica NGC 1647 v Biku, malenkost severo-vzhodno od Aldebarana, skozi oba daljnogleda izgleda enako. Pri prav tako večji kopici M34 je slika zopet podobna, le da OO-80 jedro kopice lepše razbije na posamezne zvezde. Kopica Ha-Hi v Perzeju je malenkost svetlejša v OO-80, vendar pa postaja zaradi svetlih zvezd astigmatizem pri njej že očitno moteč.

Pri svetlejših in večjih kopicah prednjači AP-70, saj ponuja lepši pogled z manj astigmatizma. Na drugi strani imamo bolj kompaktne, manjše razsute kopice. Lepa primerka sta NGC752 v Andromedi in NGC457 v Kasiopeji. NGC752 je precej svetla in relativno zgoščena razsuta kopica. V AP-70 so zvezdice lepo točkaste, skozi OO-80 pa vidimo občutno več šibkejših članic. Moti zgolj to, da niso pikice, temveč krompirčki. NGC457 je v AP-70 bolj podobna meglici kot kopici. V OO-80 jasno razločimo posamezne svetlejše zvezde in temne linije med ostalimi, temnejšimi. Opazovanje z OO-80 moti (pre)svetla Delta Kasiopeje, kar se pri AP-70 ne zgodi. Tu imajo zagotovo pomembno vlogo prevleke na optiki, ki vplivajo na kontrast slike.

Posvetimo se še razsutim kopicam, ki so polne šibkih zvezdic, vendar vseeno navidezno relativno velike. Najlepši primerek med njimi je zagotovo NGC7789 v Kasiopeji. Skozi oba daljnogleda kopica izgleda podobno – kot nežen oblaček. V OO-80 je malenkost bolj izrazita, v nobenem od binoklov pa ne vidimo posameznih zvezdic.

Za zakluček moramo med kopicami seveda pogledati Plejade. Zagotovo ni skrivnost, da je slavna modra meglica okoli zvezd že v 70 mm daljnogledu pod temnim nebom lepo vidna in strukturirana. V OO-80 je meglica bolj izrazita in v njej vidimo več temno-svetlih podrobnosti kot skozi AP-70. Prav tako imamo v OO-80 3D občutek, ki ga v AP-70 ni. Svetlejše zvezde so kot češnje na torti, ki jo predstavlja modra meglica. Po drugi strani pa ravno pri Plejadah astigmatizem v OO-80 postane daleč najbolj moteč med vsemi opazovanimi objekti.

Naslednji opazovalni izziv so galaksije in površinsko svetlejši megličasti objekti. Blizu zenita je bila večni opazovalni izziv – spiralna galaksija M74. Videl sem jo v obeh daljnogledih, vendar je bila v OO-80 občutno bolj izrazita.

V njeni bližini je, slednji v popolni kontrast, poleg Rimske ceste najsvetlejša izmed galaksij na našem nebu, Andromeda. Površinsko svetla in izrazita galaksija je bila skozi oba daljnogleda praktično enako dobro vidna. Tudi najbolj izrazita temna prašna proga se je skozi oba inštrumenta dobro videla. V obeh je enako lepo vidna manjša zgoščena, a vendar svetla M110.

Malenkost stran leži malo šibkejša M33. Pri tej se razlika v velikosti odprtine že pozna. Šibki robovi galaksije so v OO-80 lepše vidni. Okoli galaksije je na nebu polno temnih območij, ki jih OO-80 prikaže bolj kontrastno. V AP-70 pa imajo vse omenjene strukture bolj jasne in izrazite robove.

Difuzna refleksijska meglica M78 v Orionu se skozi oba daljnogleda vidi enako. Nobenih razlik v podrobnostih ali v strukturah nisem opazil.

Ostane nam še svetla, vendar majhna meglica M1. V AP-70 bi jo z lahkoto zamenjal za zvezdo, če ne bi natančno poznal njene lege. Ko jo lociramo, šele opazimo, da gre za ploščico, vendar to od nas zahteva nekaj pozornosti. V OO-80 jo od zvezd relativno zlahka ločimo kot jasen puhast flekec, brez posebnega truda. K temu zagotovo pripomore malo večja povečava.

V večni izziv optiki in opazovalcem so nazadnje zagotovo šibke meglice. Ena izmed njih je že opisana meglica v Plejadah. Naslednja na meniju je Kalifornija, slavna ogromna meglica v Perzeju. V AP-70 deluje kot šibka in ogromna megla, ki po dolžini ne pride cela v polje daljnogleda. Je težji opazovalni objekt, ki zahteva dobro prilagoditev na temo in kolikor toliko temno nebo. V času opazovanja je bila zelo visoko nad obzorjem, praktično v zenitu. Najlepše jo vidimo, če daljnogled premikamo. Tako lepše vidimo neizrazite temno svetle prehode med meglico in okolico. V OO-80 je meglica bolj izrazita, na njenem robu vidimo več temnih struktur. V meglici je vidnih več drobnih zvezdic. Na vzhodnem robu se v obeh inštrumentih lepo zaključi s temno progo. Na zahodnem delu v AP-70 ne vidimo roba, konca meglice, medtem ko ga v OO-80 vidimo na takšnem nebu mejno.

Na taboru SMART 2012 sem poskušal primerjati pogled na Tančico v ozvezdju Labod. Skozi oba se je videla dobro in praktično enako. Šibkejši in manjši od krakov megličaste lupine ob zvezdi 52 Laboda se je na moje presenečenje skozi AP-70 videl, skozi OO-80 pa ne. Meglica je bila v času opazovanja visoko nad obzorjem, nebo pa podobno kot na opazovanju na Vršiču. Opazoval sem več noči zaporedoma in efekt je bil enak. To utegne imeti povezavo s kvaliteto prevlek in optike. Ker je ta del meglice blizu zvezde, razpršena svetloba, blesk in astigmatizem najverjetneje močno poslabšata vidnost meglice.

Zadnji, najtežji test sem poskusil opraviti z Barnardovim lokom. Orion je bil že konkretno nad vzhodnim obzorjem, ki je bilo na opazovalni lokaciji najbolj temen del neba. Najbolj izrazit del loka se je videl skozi oba daljnogleda, če sem inštrument premikal za nekaj stopinj levo-desno, tako da sem se sprehajal iz enega na drugi rob loka. V AP-70 je zaradi večjega polja lažje opazen in bolj pregleden. Z OO-80 moramo bolj izrazito plesati po nebu, da ga opazimo. Lok leži ob vzhodnem boku Oriona, tik vzhodno od svetle meglice M78. Nižje od M78 se lok v obeh daljnogledih hitro izgubi in potone v ozadje.

Zaključek

Težko bi z enim stavkom ocenil, kateri daljnogled je boljši. Vsak ima svoje prednosti in šibkosti. Zagotovo oba primerka spadata med kvalitetnejše predstavnike za svoje velikosti. Glede na to, da nista najdražja predstavnika svoje velikosti, bi bilo zanimivo preveriti, kako se obneseta v tekmi s svojima vrstnikoma znamk Fujinon in Nikon, ki sta približno 2- do 3-krat dražja. Če bi za lastne potrebe kupoval daljnogled, s katerim lahko opazujem “iz roke”, kam ceneje ali manjše od preizkušenih dveh daljnogledov zagotovo ne bi šel.

OO-80 se mi zdi simpatičen, lahek in relativno velik daljnogled s solidno optiko. Všeč mi je, ker ne glede na velikost še vedno lahko opazujemo brez stojala. Po drugi strani pa bi si želel boljšo sliko, predvsem je moteč astigmatizem. Z boljšimi prevlekami bi bil dober sopotnik tudi pri opazovanju šibkih objektov blizu svetlih zvezd.

AP-70 je prav tako simpatično majhen in še dovolj lahek, da opazujemo brez stojala. Njegova največja prednost je kvalitetna optika – ostra slika z zelo malo astigmatizma in kromatske aberacije ter kvalitetne prevleke. Tako dobimo ostro in kontrastno sliko. To nam omogoča opazovanje zelo kontrastnih objektov (zelo temnih objektov blizu zelo svetlih). Vseeno pa v primerjavi z OO-80 pogrešam malenkost več svetlobe in morda malce večjo povečavo. Pogrešam tudi centralni fokuser, ki bi omogočil vizualno fotometrijo kometov.

Glede na opazovalne izkušnje bi se ta trenutek težko hladnokrvno odločil za enega ali drugega. Še najbolje je imeti na voljo oba. Je pa nekaj povsem jasno. Vsaj eden, če že ne oba, je bil, je in bo še naprej z mano nepogrešljiv sopotnik na prav vsakem opazovanju nočnega neba!

Spoznajmo nebo in zvezde

Astronomski izobraževalni tabor

Slovenska astronomska revija