LUNA NA 2400 METRIH NAD ATLANTIKOM

Luna je za vizualno opazovanje zagotovo eden najbolj fascinantnih objektov na nebu. Prav tako velja za fotografijo. Vsaj za začetnike. Zaradi svetlosti pa njena prisotnost astronomom običajno ni najbolj pri srcu. Včasih pa nam kljub temu pričara kakšno lepo predstavo.




Jugozahodno nebo tik pred in tik po zaidu Lune. Vidimo lahko relativno izrazito zelenkasto svetlobo naravnega svetlikanja neba in lepo strukturirano poletno Rimsko cesto. Oprema: Nikon D40, Sigma f/2.8, ISO800, 300 sek. Foto: Matic Smrekar.

Naše astronomsko opazovanje na La Palmi je bilo načrtovano za obdobje, ko Lune seveda ni bilo na nebu. Občudovali smo jo zgolj zadnjo noč, 19. septembra 2012. Z opazovanjem smo pričeli nekje okoli 21 UT. Nahajala se je nizko nad obzorjem, poleg Sigme Device. Bila je še ravno prav visoko nad obzorjem, da je sijala v značilnih sivih odtenkih.

Prva očitna stvar, ki smo jo opazili, je bila izrazita pepelnata svetloba. Kot vemo, pepelnata svetloba na sicer neosvetljenem delu Lune nastane zaradi Sončeve svetlobe, ki se odbije od Zemlje in nežno osvetli temni del. Prizoru, ki smo mu bili priča, je najbolj pripomoglo opazovanje na višini 2400 m. n. m. (observatorij Roque de los Muchachos), saj je ozračje tam precej transparentno. Vsekakor vsaj bistveno bolj kot smo ga navajeni iz naših krajev. Osvetljene je bilo le 20 % vidne Lunine površine.

S prostim očesom sta se v pepelnatem delu povsem lepo videla Mare Nubium in Mare Procellarium. Med njim in Mare Humorum pa se je videl svetel polotok. Mare Imbrium se je lepo ločil od Mare Serenitatis.

Prizor z daljnogledom je bil zelo podoben prizoru na večji fotografiji pepelnate svetlobe. Na neosvetljeni površini je lepo izstopalo Mare Chognitum, ki se nahaja med kraterjema Perry in Gembart. Prav tako je bilo očitno svetlo področje med Mare Humorum in Mare Nubium. Gorovji Karpati in Apenini sta bili očitno ločeni. Z binokularjem 11x80 se na površju ni videlo nobenega kraterja.



Pogled na Lunino pepelnato svetlobo, kot se ga je videlo skozi daljnogled 11x80. Oprema: Nikon D5000, 300 mm f/8, ISO800, 2 sek. Foto: Janez Kos.

Redko imamo priložnost opazovati množico zvezd v bližnji okolici Lune skupaj z izrazito pepelnato svetlobo. Oprema: Nikon D5000, 300 mm f/8, ISO1600, 1.6 sek. Foto: Janez Kos.

Zanimivo je bilo opazovati obliko Lune, saj se je ta proti obzorju spreminjala v vedno bolj izrazito elipsasto. Obenem pa je seeing povzročal, da je počasi plapolala celotna ploskvica. Izgledalo je zelo podobno, kot se gibajo veliki milni mehurčki.

Rimska cesta je bila kljub prisotnosti Lune lepo vidna z razvejanimi temnimi kraki. Temni predel ob repu Laboda je bil lepo strukturiran. Prav tako se je lepo videl temen krak, ki teče od Laboda do Severnice. V Ščitu je bila Rimska cesta lepo strukturirana. Izrazite temne proge so se vlekle vse do konca repa Škorpijona, zahodni krak pa vse do klešč.

Nekje 7 stopinj nad obzorjem je Luna postajala počasi rumena. Oblakov ni bilo videti, opazijo se le na fotografijah, na katerih vidimo tudi zelenkasto naravno svetlikanje neba. Zahajati je začela ob 21.35 UT, nebo pa se je ob tem očitno temnilo. V tem trenutnku se je galaksija M33 videla s prostim očesom z neposrednim gledanjem. Bila je 35 stopinj nad severo-vzhodnim obzorjem, ki je na tej lokaciji svetlobno onesnaženo! To nam veliko pove o tem, kako onesnaženo je nebo v Sloveniji, saj je takšen prizor redkost. S prostim očesom sta se videli tudi slavni Herkulovi kroglasti kopici M13 in M92. Opazovanje zahoda je bil pravi vizualni užitek. Luna je počasi vedno bolj temnela in postajala vse bolj temno oranžna ter počasi tonila v Atlantik. Oblaki tik nad oceanom so postali oranžno morje, ki je izginilo takoj, ko je svetel krajec potonil za obzorje. Prisotnost Lune se je na nebu čutila še do okoli 22.15 UT. Tako smo se lahko po čudovitem prizoru lahko posvetili zadnji opazovalni noči na tej eksotični opazovalni lokaciji.



Luna in Sigma Device tik nad obzorjem. Barva pepelnate svetlobe je izrazito opečnata. Vidimo, kako se je sicer okrogla oblika Lune deformirala v elipso. Oprema: Nikon D5000, 300 mm f/8, ISO3200, 1.3 sek. Foto: Janez Kos.

Nepozaben prizor, ko oranžno-rdeča Luna tone v temen Atlantski ocean. Oprema: Nikon D5000, 300 mm f/8, ISO3200, 1.3 sek. Foto: Janez Kos.

Spoznajmo nebo in zvezde

Astronomski izobraževalni tabor

Slovenska astronomska revija